Portfolio
Davor Lovinčič
S fotografijo sem se srečal v zgodnji mladosti, ko me je oče poučil, kako se slika s fotoaparatom. Imeli smo Contax iz leta 1924 s 50 mm objektivom 1:2, s katerim je bila prava umetnost izostriti posnetek. Aparat ima rumeni kvadratek v katerem se lik vidi dvojno in je slika ostra, ko se oba lika pokrijeta. To pa ni bilo enostavno opravilo in je vzelo kar nekaj časa. Veliko let pozneje sem videl novejši Contax iz leta 1939, ki je imel hitro in čudovito ostrenje kar na objektivu. Ta sistem se tudi danes uporablja pri ročnem ostrenju. Po prvih uspešnih samostojnih posnetkih sem postal družinski fotograf in oče se nikoli več ni dotaknil aparata. Leta 1968 sem dobil rabljeno Minolto HI-MATIC 9, ki sem jo uporabljal vse do leta 1980, ko sem na japonskem kupil rabljeni Olympus OM-1. Nameraval sem se z njim učiti in potem kupiti nov Nikon. Sledili so objektivi, dodatna oprema, aparat pa je bil neuničljiv. Izpolnjeval je vse moje želje: bil je lahek, zanesljiv in trpežen. V treh letih sem posnel na tisoče posnetkov, predvsem na diapozitivih Kodachrome 25 ASA. Leta 1985 in 1986 sem objavljal reportaže iz Azije. Najbolj odmnevna je bila iz Armistra, Indije, kjer sem bil po vdoru Indijske vojske v Zlati templj in v kateri sem napovedal atentat na Indiro Gandi, ki se je v kratkem tudi zgodil.V naslednjih letih je bila moja fotografija bolj posvečena družinskim razmeram.
Na digitalno tehnologijo sem kar dolgo čakal. Najprej zato, ker je Olympus zamujal, potem pa ni imel aparata združljivega z OM objektivi. Leta 2004 prav pred nakupom fotoaparata, ki bolj ceni svoje kupce in omogoča uporabo njihovih starih objektivov, je Olympus ponudil dijaško, polovično ceno za E-1, ki je bil v tistem času sanjski aparat. Nisem se mogel upreti in Olympus je spet v igri.
Prilagoditev na digitalno tehniko je trajala dve leti in moram priznati, da imam še zmeraj težave. Predvsem me moti avtomatika in spreminjanje svetlobnih nastavitev, ki jih sproti pozabljam. Dolgo sem rabil tudi, da sem bil pripravljen vzeti si dovolj časa za vsak posnetek. Konec leta 2005 sem začel sodelovati v aktivnostih Digitalne Akademije in rezultati so vidni. Spoznal sem, da fotografija ni samo ujet trenutek v fotoaparatu, sestavni del je tudi obdelava v temnici oz. računalniku. Zdi se mi , da je film prijaznejši do fotografa, bolje skrije napake, zahteva pa samo pritisk na sprožilec aparata.
Photographs are Copyright by Davor Lovinčič.
;)
;)
;)
;)
;)
;)
;)
;)
