Portfolio

Drago Videmšek

ČE ZAPRETE VRATA VSEM NAPAKAM, BO TUDI RESNICA OSTALA ZUNAJ.

Tagore

S fotografijo sem se srečal že v prejšnjem tisočletju. Davno takrat so prevladovali ČB filmi, na aparatih sta bila dva ali celo trije vrtljivi deli. In delo v temnicah (v kopalnicah, garažah itp.) je bilo užitek. In bili so dogodki:

Slikal sem deklico, ki so jo imeli pri sosedih v varstvu. Splet okoliščin je pripeljal do tega, da so fotografijo »skoraj« objavili v knjigi. Skoraj, knjiga je bila v tisku, ko delavec ob liniji na sliki prepoznal svojo nečakinjo. Sliko so morali umakniti iz tiska, kajti oče je bil partijski funkcionar, knjigo pa je v tisk dal verski tednik Družina.

Ruski Zenit ( če bi sedaj šel v civilizaciji odmaknjene kraje, bi ga zanesljivo vzel s seboj) mi je med fotografiranjem avtokrosa padel v »živo« blato, enkrat pa je celo popoldne delal družbo v vrečki razlitemu jogurtu. Previdno sem ga spral, obakrat in še danes deluje.

Bilo je obdobje ko me je vleklo fotkat relije. Z mano je bil moj, takrat šoloobvezni sin. Učna ura akcijske fotografije bi bila skoraj usodna. Palikovićev audi quatro je poletel s ceste, preko jarka v katerem je bila tudi, k sreči že sklonjena sinova glava.

In kot se za fotoamaterja spodobi, imaš čudovit posnetek, nimaš aparata. Imel sem aparat, hči pa je našla in s palico junaško pridržala čudovitega gada. V aparatu posnet film, rezervni v žepu, vijak podnožja aparata pa, ne privit, zašraufan, da ga brez kombinirk ni bilo moč odviti. In gad je šel svojo pot.

Bili so trenutki, ko nisem mogel fotografirati, ko se ustaviš. »Stanovanje« v centru Havane, v prostoru 4 x 4 metre brez oken, s kartonom ograjeno stranišče na štrbunk, voda na hodniku in postelja s starko, ki ji pri živem telesu gnije noga. Kar je na nogi živega, so črvi.

Dogodkov še in še.

Kljub začetnim odporom, se ujamem v digitalko – začel s Pentaxom, nadaljujem z Olympusom in uživam in delam napake.