Portfolio

Franc Vrtačnik

Bodi svetloba! In bila je. Bili so celo nalivi svetlobe. Potrebno jo je bilo le usmeriti v pravih količinah na košček celulojda za fotografskem objektivom. Pred 35 leti nam je bil za to v pomoč listek, ki ga je proizvajalec filma dodal v embalažo skupaj s filmom.

---

Prve lekcije o fotografiji mi je z ruskim fotoaparatom Fed3 predaval moj oče. Tudi kakšno knjigo in revijo o tem sem prebral. Spomnim se, da smo imeli doma fotoaparat že v moji rosni mladosti, na katero spomin mi je pomagal ohraniti prav očetov Fed3. Na polovici osnovne šole sem že samostojno fotografiral, spoznal sem, da tisti, ki fotografira tudi več vidi. Nekateri pa teoretizirajo o tem, da se s fotografijo ukvarjajo predvsem individualisti, ki več vidijo kot ostali.

Kdaj sem prvič videl zrcalno refleksni fotoaparat? Ne vem, morda v gimnaziji. V spominu imam dogodek, ko je prijatelj potegnil iz enega žepa suknjiča body fotografskega aparata, iz drugega žepa pa objektiv zanj. Ko je vse skupaj sestavil, je nad objektivom pisalo "Pentax ME super". Res super stvarca, vendar sem se jaz do svojega prvega Pentaxa, ki sem ga kupil nekje na koncu študija elektrotehnike na ljubljanskem elektrofaksu, kalil z ruskimi Zeniti. V tistih časih je bila želja nadebudnih fotoamaterjev imeti toliko denarja, da pritisk na sprožilec fotoaparata ne bi pomenil nobenega stroška. Kriterijska funkcija je bila jasna. Z "dia filmi" smo slikali bolj naravo, medtem ko smo osebe in dogodke slikali na ČB filme, ki smo jih sami razrezali iz 17 metrskega traku, sami razvili filme in iz njih naredili fotke. Večinoma med vikendi, ponoči, v domači kuhinji ali kopalnici.

Problem je bil denar za nakup opreme, pa še za carinske stroške si moral primakniti dobršen del cene. Je bil pa čas in veselje do fotografije, ki ga pri današnjih najstnikih težje opaziš. Mogoče jim je fotografija nekaj od včeraj, mogoče od prejšnjega tedna. Jim je pa verjetno film in gibljive slike nekaj kar je od danes ali pa celo od jutri. V nekaj desetletjih amaterskega fotografiranja mi v škatlah od čevljev sameva nekaj Pentaxov in flešev ter objektivov zanje, o katerih so v moji mladosti lahko le sanjali tudi profesionalci. V omari mi krade prostor meter kovčkov z diapozitivi, negativi so v svitkih shranjeni v četrti škatli od čevljev (v prvih treh so že omenjeni Pentaxi s pripadajočo opremo). 30 GB fotografij imam shranjenih na treh različnih diskih. Za vsak slučaj. Fotografije oziroma barvne slike mi je nekako le uspelo zložiti v albume. Imel sem priložnost fotografirati pod vodo, pod zemljo, na zemlji in med oblaki. Vedno z velikim veseljem, tudi po naročilu, čeprav je bilo edino plačilo le plačan film in razvijanje le tega. Pa kdo bi govoril o denarju, ko se nekaj dela za svoje srce in dušo.

Danes, v času digitalne fotografije, ko se je marsikomu izpolnila otroška želja, da pritisk na sprožilec aparata ne predstavlja nobenega stroška, je pa čas tista vrednota, ki jo je potrebno ukrasti za usmerjanje pravih količin svetlobe; zdaj že na CCD element. Za fotografiranje svoje družine ga je pa še vedno dovolj.